Šotokan
Izraz borilne veščine so izvorno uporabljali za opis tistih spretnosti, ki se jih je dalo uporabiti v času vojn. Teoretično obstajajo trije starodavni viri veščin bojevanja. Hieroglifi v egipčanskih piramidah pričajo o organiziranem načinu spopadov že 3500 let pred našim štetjem. Starodavni Grki so že zelo sistematično opisovali tehnike neoboroženega bojevanja. Njihov način rokoborbe pankration je tako najbolj zgodnja zapisana disciplina, ki vključuje metode udarcev z nogami, pestmi in praznimi rokami. Izkopanine, ki so jih arheologi odkrili na Kitajskem, pa pričajo o tem, da so bile neoborožene tehnike bojevanja tam prisotne že veliko preden so Vzhod odkrili Grki.
Besedo karate tvorita japonski besedi ‘kara’ (prazno) in ‘te’ (roka). Besedi simbolizirata dejstvo, da se tisti, ki se uri v karateju (karateka), bori neoborožen. Veščina izvira iz japonskega otoka z imenom Okinava, ki leži v morju med Kitajsko in Japonsko. Ko so leta 1609 Okinavo zasedli Japonci, so zaplenili vse orožje. Za potrebe upiranja so zato otočani lastna znanja o starodavnih borilnih veščinah nadgradili s kitajskim stilom. Nastala je veščina, znana kot okinava-te.
Zgodovina
Leta 1868 se je na Okinavi rodil Gichin Funakoshi. Naučil se je veščine okinava-te, kot šolskemu učitelju pa so mu dovolili uvrstiti borilne veščine v učni program. Leta 1921 ga je japonski cesar povabil, naj svojo veščino predstavi tudi na Japonskem. V Tokiu je Funakoshi postavil svoj prvi vadbeni center (dojo), z imenom Šotokan. Šoto je bilo umetniško ime, ki ga je Funakoshi uporabljal, ko je pisal pesmi. Njegova veščina je bila znana pod imenom roka Okinave, dokler je niso preimenovali v sedanje japonsko ime, karate …
Prvi šotokan karate klub v Sloveniji je leta 1968 v rojstnem Dravogradu ustanovil Ervin Pečnik, ki se je za karate navdušil med študijem medicine v Zagrebu. Šotokan se je v teh letih zelo hitro širil po zaslugi bratov Jorga, ki sta organizirala številne seminarje. Leta 1969 so v Velenju organizirali prvi seminar karateja, vodil ga je sensei Taiji Kase. Slednji je bil na prošnjo slovenskih navdušencev tudi tisti, ki je odobril prihod prvega japonskega trenerja v Slovenijo.
shotokan (jap.) – zvrst karateja
Prostor
Prostor za vadbo (dojo) je za vsakega karateista posebnega značaja. Ker je smisel karateja združevati telesno vadbo z duhovnim razvojem, ureja življenje v tem prostoru tradicionalni ritual, ki se mu podrejamo vsi prisotni.
Na vadbo pridemo toliko prej, kolikor časa potrebujemo za to, da smo pripravljeni. Pred vadbo slečemo obleko, v kateri smo prišli, in oblečemo kimono. Na ta način si pomagamo odvreči zunanje skrbi in se osredotočiti na edino nalogo: vadbo karateja.
dojo (jap.) – prostor za vadbo borilnih veščin
Ritual
Ko vstopimo v prostor za vadbo (pa tudi, ko ga zapuščamo), se priklonimo in s tem izrazimo našo pripravljenost, da se bomo popolnoma prepustili vadbi, pa tudi izrazimo hvaležnost za priložnost vadbe karateja. Po vstopu sezujemo obutev, odstranimo nakit in izključimo vse naprave. V prostor za vadbo ne vnašamo hrane in žvečilnega gumija, spoštljiv odnos pa ohranjamo, tudi če ne vadimo.
Do začetka treninga se ogrevamo oziroma delamo vse tisto, kar ne moti ostalih pri pripravi na vadbo.
Pravi trenutek za začetek vadbe izbere trener. Takrat se postavimo v ravno vrsto, levo od karateistov višjih stopenj in desno od nižjih. Na znak trenerja se usedemo v sedeči položaj (seiza). Na znak (mokuso) pripremo oči in se mentalno osredotočimo na vadbo. Ob znaku (mokuso yame) odpremo oči in se na ponovni znak (shomen ni rei) priklonimo vsem učiteljem, mrtvim in še živim. Na znak (otogani rei) se pozdravimo še med seboj.
Na vadbo ne zamujamo. Če zamudimo, počakamo na znak, da se smemo pridružiti vadbi in ne motimo ostalih.
Med vadbo poslušamo navodila trenerja. Če hočemo med vadbo zapustiti dojo oziroma narediti nekaj, kar ni bilo v navodilih učitelja, moramo za dovoljenje vprašati učitelja. Vadbo s partnerjem vedno začenjamo in končujemo s priklonom. Pogovarjanje med vadbo je nevljudno in moti koncentracijo ostalih. Ob znaku za konec vadbe se tiho in hitro postavimo v vrsto, vsekakor preden se učitelj usede.
seiza (jap.) – sedi vzravnano
Izrazi
Osnovni pojmi
MEIKYO KAN: dom čistega ogledala
KYU: začetniške stopnje (barvni pasovi)
DAN: mojstrske stopnje (črni pasovi)
SEIZA: sedi
MOKUSO: pripri oči
MOKUSO YAME: odpri oči
SHOMEN NI REI: poklon učiteljem (živim in mrtvim)
REI: pozdrav (japonsko priklon in “oss” /bolj domače/ ali “ai”)
YOI: pripravi se (da umreš)
HAJIME: začni
YAME: ustavi se
YASUME: počivaj
MAWATE: obrat
Deli telesa, mentalna in fizična stanja
JODAN: zgornji del, glava, vrat
CHUDAN: telo, tudi zadaj
GEDAN: genitalije, spodnji del telesa
SEIKEN: zaprta pest
SHUTO: rob dlani
KIME: koncentracija energije (mentalne in fizične, trenutek)
KIAI: “ki” energija, “ai” ocean, demonstracija borbenega duha (lahko krik) pri močnem kimeju
KYO: prazen (mentalno in fizično stanje)
ZANSHIN: stanje zavesti (biti pripravljen)
Položaji
MOSUBI DACHI: noge skupaj, pod kotom 45°
HEISOKU DACHI: noge skupaj, vzporedno
HEIKO DACHI: noge v širini ramen
KIBA DACHI: dvojna širina ramen, “jahalni” položaj
ZENKUTSU DACHI: naprej naslonjeni položaj, odprti – zaprti boki
KOKUTSU DACHI: nazaj naslonjeni položaj
Bloki
AGE UKE: proti udarcu v glavo
SOTO UKE: proti udarcu v telo, od zunaj navznoter
UCHI UKE: proti udarcu v telo, od noter na ven
GEDAN BARAI: proti udarcu v genitalije ali udarcu z nogo
SHUTO UKE: z robom dlani proti udarcu v telo